Dan za pridne! Dan za vožnjo z narkomani!

Hej!
Danes je bil super dan.
Prvo uro je zamoril Jaša, ker je s svojim emo-i'maverypoorguy-razorsharp attitudom poskrbel, da se je fino začel dan. Vprašan sem bil slovo...še dobro, da sem se učil književnost, ker me je foxa spraševala samo slovnico. Slovnica je meni ...kako bi rekel...tuja, vsaj teorija. No skratka dobil sem 3, zgodovino sem pa pisal 4. Vse lepo in prav.

Ko pridem domov začuda nisem najprej zagnal računala. Kaj sem naredil? Šel sem laufat. Spet bom začel bolj intenzivno tečt, ker sem čist zanemaril to početje. Kako je bilo fino! Čista samota, vonj po dežju in borovcih. Totalno super! Okoli nobene žive duše, samo jaz moje stare zgonene Rebookce in cesta (blatna). Po teku sem se lepo stušeral in šel narest domačo nalogo! Si mislite to! Še zmeraj nisem prižgal računalnika! Ha! Potem sem pojužnal in šel odpret bajlo. Tukaj se je tudi končalo. Pustil sem zvezek in se šel učit eno pesem, katero moram znati jutri. Evo me ...zdj sm pa že zakurblal komp. Zdele pišem tale blog, in v glavi že sestavljam zamisel za nov odstavek.

No ja, zadeva se spet nanaša na štoparsko dogodivščino. Vse kar bom povedal tle je čista resnica in tako strah kot me je bilo danes me še ni bilo ama nikoli.
Skratka. Postavim se na svoj štop plac. Pride mimo en avto, ne ustavi. Pride mimo drug avto. Ustavi. Avto je bil malce zmajan ampak dobro, izbirčen ne bom. V avtu me je pričakal vonj po cigaretih. Super sem si mislil. No tip se je izkazal za čisto kul. Kljub neredu v avtu. Ko se pripeljeva do Gameljn me pa nekaj močno preseneti. S tipom sva se celo pot lepo normalno pogovarjala. Kar naenkrat mi pa reče: "Evo, to sm pa jst, kar si najbrž že opazu." tip pokaže na predalček, kjer je ležalo ene šest-sedem steriliziranih igel. Takoj sem vedel za kaj se gre. Tip nadaljuje: "Nima te kej bit strah, nič ti ne bom naredil. Saj bi nehal ampak bi me odvajanje dražje prišlo." Jaz sem bil totalno šokiran. Sem probal to vase potlačit. Vljudno sem rekel: "Eh, nič za to." Sicer bi ga lahko v tistem trenutku mal napizdil ampak nisem mogel. No...tistih nekaj 500m sem se peljal zelo neprijetno. Upam, da ni kaj opazil. Naredil mi je celo uslugo in zapeljal malce s poti. Razmišljati sem začel, ali bi sploh še štopal? Danes sem se resno ustrašil. Ampak na srečo se je dobro izkazalo... hvala bogu.

Včeraj sem se odpovedal stvari, ki mi zelo veliko pomeni. Ampak včasih se je treba spustiti na trdna, realna tla. Živeti v oblakih je nevarno, ker slej ko prej padeš dol. Višje letiš, bolj boli padec.Upam, da sem nehal dovolj nizko. Hvala ti (oseba katere nebi imenoval), ker si mi odprla oči!

No, še malce humorja oz. zanimivosti, da ne padeš v depresijo. Poglej tega japanerja kaj naredi. Mislim ta narod ima res preveč časa. Ampak vseeno vsa čast za ta slam dunk.


Lepo se imejte in lep preostanek večera.

Gašper