Dogodivščina iz moje sobe

Pisal se je 20. februar v letu gospodovem 2007. Ves izmozgan pridem domov iz pevskih vaj. Že na vratih sta mi dobrodošlico doma izrekla vonj po kislem zelju in žgancih. Vonj po pristni domači hrani je prisilil moj želodec, da je naredilo premet vstran. Pozdravim mati in se odpravim v sobo. Tam se osvobodim oblačil v katerih sem preživel 3/4 dneva. Ahhh, občutek olajšanja, ko se človek obleče v svoja najljubša oblačila. Za ta oblačila te najmanj skrbi, važno je, da so udobna to je vse. V roke vzamem kitaro. Pod roke mi takisto pride bela trzalica na katero sem se v zadnjem času zelo navezal. Pobrenkam malce po kitari. Moje izurjeno uho je opazilo, da je malce razglašena. Bil sem ravno pri uglaševanju G strune, ko me je iz koncentracije vrgel mamin krik: "Mulc, pejd že jest. Mislš, da te bom cel dan čakala?" . Na hitro uglasim še H in E, položim svojo ljubo belo trzalico na kitaro in grem na kosilo. Začuda so mi žganci in zelje jako teknili. Vase pospravim obrok in na hitro zmažem še krof (pust pa to). Okej super! Odletim na komp pogledat, če je kaj novega. Malce spregovorim z meni zelo ljubo osebo in si naprintam tabe za pentatoniko. Grem v sobo. Vzamem kitaro in iščem svojo belo trzalico. Na nočni omarici je ni bilo, na mizi prav tako ne. Vržem kouter iz postelje. Trzalice nikjer. "Panic mode on!", sem si mislil. V obupu še enkrat pogledam na omarico, na mizo in pod kouter. O trzalici ne duha ne sluha. Pogledam pod posteljo. <šok> Pod posteljo opazim debele kosme prahu. Šele takrat sem se zavedel, da že dolgo nisem pobrisal prahu po sobi. Pogledam na omaro, okensko polico. Oh ne! Vse je prekrivala tanka plast prahu. "Ja, tkole pa ne bomo mel.", rečem samemu sebi in grem po cunjo za prah brisat. Pobrišem vse do amena in pometem sobo. "Super!", si rečem. Opazim, da je soba čista ampak razsuta. Stvari so kar nekje ležale in temu sem se odločil narediti konec! Vse sem ločil, postavil na pravo mesto, vrgel stran, ... Eto, pa sem pospravil vse. Nato mi na misel spet pride misel o svoji beli trzalici. "Eh, jutri grem lahko po novo.", sem si rekel in prijel kitaro v roko. Že pri prvem akordu sem opazil, da kitara ne zveni tako kot bi morala. Nekaj čudnega je bilo. Zvok ni bil isti. Čeprav je bila razlika minimalna je mene skrajno motilo. Pogledam, če so strune pravilno uglašene. Aha, D se je malce znižal. Uglasim nazaj...zvok isti. Šment le kaj bi bilo. Dvignem kitaro in znotraj njenega trupa nekaj zaropoče. Stresem kitaro in iz trupa pade ven bela trzalica. Ave! Našel sem jo! Pa tako me je skrbelo zanjo.
Ozrem se po sobi. Soba se sveti kot solza. Končno sem si pospravil sobo pa še trzalico sem na koncu našel.
Ampak vse to se mi zdi sumljivo. Na sumu imam dva. Najprej mojo rejnico. Zakaj? Lahko, da je skrila trzalico v kitaro, da se bom končno spravil in pospravil svojo sobo. Drugi osumljenec je moja sestra. Ona ima tudi dober motiv. Namreč redno jo motim s kitaro, ko se ona uči...
theory of conspiracy ...





In ja ...dolgčas mi je ...in to ful. Grem zdej polinome žulit.
lp